Kitara, net in coffee...

Letter from Vienna

2009-02-22T20:14:00.007+01:00

Poskus poustvariti feeling enih čisto drugih filmov o katerih pripoveduje Ardasha...

-Я спросил у ясеня
-ПРЕКРАСНОЕ ДАЛЕКО
-Дунаевский "цветные сны" - Хроники нарнии

Sopranos - Luxury Lounge

2008-12-11T00:59:00.002+01:00

V hladilniku imam eno konzervo tune..... Tony pa poseda v Vesuvio... Artie mu prinaša črno vino, testenine in sladice... V ozadju se sliši Recuerdos de la Alhambra...

Zveni ta pesem pri meni slabše zaradi konzerve tune al ima tuna boljši okus zaradi skladbe?

Kaffeepause

2008-05-05T13:09:00.002+01:00

Test-mobile 2

2008-05-04T10:45:00.001+01:00

Handy-blog

Test-mobile

2008-05-04T10:29:00.002+01:00

Bibi

Help

2008-04-27T20:17:00.000+01:00

Spet nekaj s tremi akordi...

It must be lupus dr. House

2008-04-06T23:36:00.001+01:00

Jogging statistika by Google

2008-01-31T01:18:00.000+01:00

Enkrat sem že pisal o tem, da je tek zame res samo štos, nekaj kar je bolj povezano z muziko, kot pa s športom. Fajn se je malo pred spanjem prepričati, da v mestu še res kdo živi. Da niso vsi zbežali pred virusom, kot v novem filmu od Will Smitha (I Am Legend). Samo ena izmed mojih paranoj, by the way...

Čeprav je vse le hec oz. terapija, pa sem vseeno kasneje radoveden. Koliko pravzaprav pretečem tako, ob ritmu Hendrixa?

Pred več kot dvajsetimi leti sem videl napravo, s katero si lahko meril prehojeno razdaljo. Skrajno enostavna zadeva, predvidevam, da tudi nenatančna - nekakšen števec, ki je zabeležil število korakov... Neuporabno. Razdaljo proge, kjer sem velikokrat tekel, sem nekajkrat celo probal izmeriti s pomočjo avtomobilskega števca, ko sem se vozil po približno enaki poti. Tudi neuporabno.

Pred kratkim pa sem se prav zares igral z mislijo, da bi si omislil enega izmed teh fancy Garminovih gadgetov. Tegale na primer. Skoraj kot iz James Bonda. Ura, satelit, PC in internet... Privlačno in seveda over my budget.

Brez Googla bi bil tako revež - vse to in še več Google Maps namreč ponuja zastonj. Izrisal sem poti, ki sem jih pretekel v zadnjih dveh dneh. Povsem enostavno lahko določim tudi pretečeno razdaljo... Na IPodu preverim, koliko pesmi sem med tekom preposlušal in tako imam izmerjen tudi čas teka... Skratka idealno. Za večino ulic lahko najdemo tudi panoramske fotografije, ki so prav tako dostopne v isti aplikaciji. Super za načrtovanje poti (kar mi je trenutno še posebej dobrodošlo, ker okolice Gradca še ne poznam).

Sicer, pa je Gradec že dovolj velik, da je tek po mestu res užitek. Prva izrisana proga vodi bolj skozi naselje stanovanjskih hiš in blokov.
Druga pa poteka bolj ob industrijski coni... no, ob nekih večjih nakupovalnih centrih.
V zapisnik: za enkrat vse štima - povsod znaki življenja, we are not alone.

Novoletne želje

2008-01-28T23:24:00.000+01:00

Med vikendom sem večino časa zdravil mačka z odličnim zelenim čajem, ki mi ga je T. prinesla z Japonske in se kratkočasil z igranjem te falsete. Prejšnji teden sem jo izbrskal iz Tomatitove knjige in vse od tedaj mi ne da miru. Tole je prvi posnetek, objavljen z željo, da še letos objavim novega, ki bo boljši, bolj logičen. Tomatito te s temi sinkopami povsem zasvoji. Tako je dober, da me vedno dobi, kako sam sebi stopam po prstih.

Djuveč večer

2008-01-24T22:42:00.000+01:00

Ko sem že mislil, da ne gre nižje od tega, da vsem razglašam, da je za delovanje elektromotorja odgovoren Smrkec, se mi takšne nerodnosti (oz. manjše katastrofe, zaradi katerih bom enkrat še drago plačeval psihoterapevta) dogajajo še kar naprej...

Včeraj zvečer sem domov povabil sodelavce. Ideja je bila enostavna - od ne vem kje poznajo djuveč, in ker je to seveda slovenska nacionalna jed (to ve vendar vsak Gracar), smo imeli djuveč večer.

Jaz sem že pripravljal zadeve, ko zazvoni telefon: "Hallo, hier ist Phillip"... takoj za tem veza prekine. Šele čez kakšnih deset minut pokliče ponovno - Phillip mi razloži, da je nekje na dvorišču in napotim ga v stanovanje. Nato energično nadaljujem s kuhanjem in praznjenjem pločevink piva. Kasneje ponovno zazvoni telefon: "Hallo, hier ist Georg!"... in veza ponovno prekine!!! Nekaj časa počakam pri telefonu, razmišljam da bi poklical nazaj... Potem vprašam Phillipa, zakaj je tudi pri njem prej veza prekinila. On me začudeno gleda - "saj te sploh nisem klical"!!! Takrat s skupnimi močmi ugotoviva, da je seveda zvonec na vhodnih vratih (pred vhodom v stavbo) povezan s telefonom. Torej - Georg verjetno že nekaj minut stoji pred vhodom in zmrzuje (tako kot prej Phillip)!

Takoj pograbim srajco in kar v kratkih rokavih odletim s stanovanja proti vhodu. V mislih že sestavljam izgovor v nemščini - da nisem vedel, da zvonec deluje s pomočjo telefona, da mi je žal, da je moral tako dolgo čakati itd. itd... med tekom si še vedno poskušam obleči srajco, ker je full mraz. Z vso silo in naglico odprem težka vhodna vrata in na moje začudenje pred vrati ni nikogar, le kak meter naprej je parkiran avto - valda, tip me čaka kar v avtu, ker me mora vprašati, kje lahko parkira! Na sovoznikovem sedežu od zadaj zagledam plavolasko... Fuck, še ženo je pripeljal, si mislim (s fotografije sem vedel, da je plavolaska). To me čisto zmede... v stanovanju imam natanko 4 stole, sedaj pa nas je 5! V trenutku sem postal slabe volje - kako bomo sedaj sedeli, imam sploh dovolj hrane, za nas sem kupil samo pir, kaj za boga naj ponudim njej????!!!!

Z vso brzino odhitim proti avtu in odprem vrata sovoznika, da bi ženi pomagal iz avta. Takoj ji ponudim roko (oz. jo zagrabim za dlan), z drugo roko pa si še vedno obupano poskušam zapeti srajco. Da bi nekako prikril slabo voljo (ker nje nisem pričakoval) sem poskušal karseda evforično pozdraviti! Prav zadrl sem se: "Ja hallooooo, Ihr seid endlich gekommen!!!" Svojo ogromno glavo pomolim v celoti v avto, da bi pozdravil še njega. Pri tem se nagnem že povsem preko žene, jo še vedno držim za roko, srajce nisem uspel zapeti do konca, lasje pa mi padajo čez obraz... Pogledam voznika (Georga) in v najhujši grozi spregledam - za volanom je še ena blondinka!!!!!!!! Kot največji kreten, ki prvič vidi žensko za volanom, jo gledam nekaj sekund, preden sploh dojamem, kaj se dogaja. Njeno prijateljico še vedno držim za roko, še vedno sem skoraj cel v avtomobilu in menda še vedno nekaj kričim po nemško, s strašnim južnjaškim dialektom:"endlih gekommen, gut gefahren..." Končno se zberem toliko, da si ju lahko ogledam in v resnici dojamem, kaj se dogaja. Njunih izrazov sploh ne znam opisati. Takšne smrtne groze jaz še nisem videl, prav zares ne! Okamenelo sta sedeli in kar pozabili dihat! Glede na mimiko mi je ostal še kakšen delček sekunde, preden začneta na vso grlo kričati! Umaknem se in poskusim popraviti zadevo. En velik vakuum!!!! Ne spomnim se ničesar..."Entschuldigen" ponovim, menda dvakrat. Še vedno stojim tako, da punca ne uspe zapreti vrat. Skupaj spacam en stavek, ki pa ima več slovenskih besed, kot pa nemških... "Sorry, mislil sem, da kommt mein Freund"... Ima me, da bi se za vedno pogreznil v zemljo, zato skoraj zbežim nazaj nekaj metrov. Medtem se zavem, da to res ni cool, da na ti dve punci (jebemti, pa se full dobri sta bili), res nisem naredil nekega vtisa. V totalnem krču se ponovno obrnem in spet pomolim glavo v avtomobil. Nekaj frajerskega bi lahko sedaj rekel, v stilu - me veseli, da smo se spoznali, imata radi djuveč... Rekel nisem seveda ničesar! Samo gledal sem, kot največji kreten! Nekaj mrmral, kot kak norec, ki nima kontrole nad samim sabo. Po vseh teh zvokih sem menda na koncu izustil še en: "Entschuldigen". Namesto da bi takoj zbežal v stanovanje, sem kreten se kar stal tam ob avtu... ker mi še vedno ni bilo jasno, kje je Georg! Punci sta menda takoj pohodili gas... v resnici se itak ničesar več ne spomnim... v ušesih mi je začelo takoj zvoniti, kot da me bo infarkt.

Še huje je, da sta to najverjetneje dve sosedi (zwei heisse Blondinen)... al pa vsaj prijateljici od sosedov. Skratka, zagotovo se bomo še srečali... dvomim, da me bosta kar tako hitro pozabili.

Sedaj, ko sem zjutraj šel v službo, sem v vsaki svetlolasi ženski prepoznal ti dve. V spominu imam samo ta dva prebledela obraza... nikoli jih ne bom zagotovo prepoznal na ulici, da bi se lahko opravičil. Kar predstavljam si, kako razlagata kolegom: "Ti Ausländer-ji... povsod jih je polno, celo v Centru... človek res ni nikjer več varen, še v svojem lastnem avtu ne!!! "...

Vem, da je sedaj povsem nepomembno, pa vseeno - ko sem se končno vrnil v stanovanje, je bil Georg že za mizo s pločevinko piva v roki. Za vse ostale je bil večer čista desetka - popili smo zaboj češkega piva, pojedli goro djuveča in poslušali Šabana Bajramovića do 4h zjutraj.

Lep dan! Pa številko kakega psihiatra, please...

Ne pozabite na Smrkca!

2008-01-24T22:28:00.000+01:00

Delat v tujini v tujem jeziku (ki ga milo rečeno, ne obvladam), je precej stresno. Sploh za takega tipa, kot sem jaz, ki se potem ponoči sekira zaradi neumnega odgovora, medlega pozdrava, neprijaznih pogledov in podobnih bedarij. Po kakšnih treh tednih v Avstriji (sedaj sem tukaj že skoraj 4 mesece), smo imeli sestanek in sem moral kaki dve uri razlagati o nekih opravljenih izračunih. Pri izračunih elektromotorja je večina stvari odvisna od parametra "slip" (na kratko: to je razlika med hitrostjo polja in dejansko hitrostjo rotorja). In jaz na začetku sestanka vprašam, kako se reče slip po nemško. Vedel sem, da je nekaj podobnega kot "Schlupf"...a uštel sem se pri eni sami črki... Pravim – "Sagt man (napišem formulo) "Schlumpf" auf Deutsch?" In oni vsi – "ja, ja, passt schon"...

In tako razlagam dve uri o Schlumpfu..."vse je odvisno od "Schlumpfa" ... Profesor, ki je btw velika avtoriteta na področju raziskovanja električnih strojev, me vseskozi pozorno posluša. Na trenutke se mi zazdi, da se mi prikrito nasmiha. Gotovo imam sledove kave okoli ust ali kaj podobnega, si mislim. Naredim nekaj zakamufliranih gest, da si obrišem usta. Še vedno ista pesem, profesor posluša maksimalno zbrano, a se še vedno vsake toliko nasmeje. Za trenutek že pomislim, da se mogoče ne strinja s tem, o čemer govorim, da se mu zdijo moje predpostavke smešne. K sreči imam dovolj problemov s samo vsebino mojega samogovora, še več problemov pa s formuliranjem nemških stavkov, tako da sem strah o njegovem nestrinjanju potisnil na stranski tir.

No, ko vsi odidejo, v pisarni ostane samo še moj sodelavec. Pravi, da je bil pogovor tako intenziven, da ni hotel motiti, da pa mi samo sedaj tako mimogrede pove, da se parametru "slip" po nemsko ne rece "Schlumpf", ampak Schlupf! No, big deal, si mislim - ena sama nepomembna črka! Potem pa mi pove, da Schlumpf pomeni Smrkec!!! To razlozi seveda opisno, nekako: "...weisst du, diese kleine blaue Kreatur... Še zdaj si ne upam dobro pomisliti kakšne bizarne stavke sem bil tvoril:

- Delovanje elektromotorja je povsem odvisno od Smrkca!!

- To bomo rešili tako, da bomo Smrkca pomnožili z 2, ga kvadrirali, potem pa uporabili njegovo srednjo vrednost...

Poskušal sem sestaviti tudi zahtevne nemške stavke s pomočjo konjuktiva, v smislu:

- Hja, to bi bilo tako enostavno, kot pravite, če bi ne bilo Smrkca!!!

Nekajkrat pa sem prav čustveno vznemirjen pripomnil:

- NEEE, pozabili ste upoštevati vpliv Smrkca!!!

Ja, takle mamo...

Novoletne obljube

2007-12-30T01:19:00.000+01:00

Septembra pa res neham s prenažiranjem!!!

Deep blue

2007-08-10T23:19:00.001+01:00

Kratek zapis z dvema, tremi fotkami z dopusta, da shranim nekaj sonca za pusto jesen. Že drugo leto v Črni Gori. 14 ur vožnje, pa takoj v morje... Lanske lekcije, ko sem se z vode vračal povsem vijoličast od mraza, si letos nisem smel več privoščiti. Kupil sem 5 mm obleko in s prvim tlačenjem v ta ogromen kondom uprizoril pravo komedijo za celotno ekipo...

Sicer pa v vodi od jutra do večera... Nekajkrat smo si privoščili še nočni ribolov. To je pravo horror doživetje... še posebej zato, ker smo te dni s čolna opazili morskega psa. No, nam se je zdelo, da gre za kak meter dolgo ribo in Miki je imel celo genialen preblisk, da bi ga ulovil!!! No, by the way - cmok v grlu in občasno pogledovanje preko rame.... ta občutek, da nekdo plava neslišno tik za tabo v popolni temi, se zdi sedaj še toliko bolj grozljiv. Nekaj dni za nami je morskega psa opazila tudi policijska patrulja. Njihova ocena je bila drugačna - šlo naj bi za pravega velikana in na vseh okoliških plažah so razglasili prepoved kopanja!

No... nič tako velikega nismo ulovili... smo pa ribe jedli vsak večer...

Samo en dan je bilo zaradi valov nemogoče loviti... Takrat smo pač nabirali školjke... Pripravljene na buzaro, zalite z vinom in začinjene s flamenkom.... pravi hit!

Lani sem v vodi le dvakrat videl moreno. Letos pa smo nanje naleteli skoraj vsak dan...

Pa še fotka čeri pri Starem Ulcinju... my favourite spot...

Potovanja

2007-06-10T02:20:00.000+01:00

Lahko noč!

Jogging ob jezeru Kasumigaura

2007-06-01T08:55:00.002+01:00

V tem postu gospodična Tinka sprašuje kako je z joggingom ob jezeru Kasumigaura... Po mesecu dni napornega računanja, upoštevanja vpliva planetov, lune, efektov globalnega segrevanja, natančnega preučevanja konfiguracije dna jezera in rastlinja ob njem, sem še vedno taval v popolni temi. Kako mora zveneti glasba, ki te ponese okrog jezera Kasumigaura?

Rešitev se mi je izmikala vse do današnjega večera. Danes, ko sem že povsem obupal, da bom sploh kdaj našel odgovor na to vprašanje, sem začel prazniti domače zaloge alkohola. Tako sem do izračuna pristopil z nekoliko drugačne perspektive in tole je sedaj prvi približek rešitve te zagonetke...

P.S.(sobota 00:02) Komaj sedaj sem opazil, da ima flash mp3 player težave s predvajanjem tako dolgega komada (20 min). Tudi s predpisano dolžino bufferja problem ni odpravljen... Nima veze, itak nihče ne hodi na jogging z notebookom... Celotna skladbica je na voljo na zgornjem linku...

Dovolj zgodaj je treba začeti...

2007-05-20T15:23:00.000+01:00

Otroci imajo neverjetne sposobnosti učenja, zato jih je potrebno začeti animirati že zelo zgodaj... Na TV sem videl dojenčke, ki blebečejo v petih svetovnih jezikih, tri leta stare akrobatske smučarje, deset let stare kirurge, diktatorje, vedeževalce itd....

Med starimi fotkami sem naletel na spodnjo - tudi moji so očitno že zelo zgodaj odkrili moje talente... Ni potrebno objasnjevati, da sem zadevo v vseh teh letih izpilil do potankosti - pipo napolnim v čisti temi z eno samo roko in jo prižgem tudi v najhujšem tropskem nalivu... ne pomnim, kdaj mi je zadnjič nenamerno ugasnila in da bi se zaradi tega znašel v zadregi. Kadim jo ure dolgo, brez da bi enkrat samkrat pogoltnil slino in med kajenjem prosto uporabljam obe roki!

"Dr. Watson, it is quite a three pipe problem, and I beg that you won't speak to me for fifty minutes!"

Morje

2007-05-17T09:46:00.000+01:00

Fotka s včerajšnjega sprehoda po Piranu... Zakaj jaz pravzaprav ne živim nekje ob morju? Mislim, saj je čisto enostavno - preseliš se in to je to... na pa da tožim z leta v leto... pa kak bi blo fino... pa kdaj bodo dopusti... pa na morju zagotovo ni tak mraz, pa ribe, refošk, punce v bikinkah, kitare na plaži, kava na terasi, pivo na mizi, škampi na buzaro... One day baby, one day!

Tih deževen dan

2007-05-15T16:25:00.000+01:00

Fotografirano z okna pisarne...

Adams family

2007-05-11T08:58:00.000+01:00

Eto - za tridesetko mi je foter včeraj spesnil spodnje verze:

Bila je pikica,
iz nje pa sličica
je zrasla kot iz zrna cvet.

Za vse je kriva pikica,
nedolzna sličica
kot Kalimero stopa v svet.

Brat pa mi je po Skypu poslal sledeče tolažilo: "Se slišimo kaj danes, pa brez depresije, menda se človek po 30 ne sekira več! Pade v nekakšno vegetacijo, ki jo vsi čakamo. Komaj čakam! Ajd, ciao."

Ajd, živeli!

Menjam dušo za ta ciganski feeling

2007-05-03T23:24:00.000+01:00

Vem, da URL naslovi teh posnetkov na youtube ne bodo večno ostali enaki in da dolgoročno takšno arhiviranje naslovov na blogu v bistvu ni arhiviranje.... Kakorkoli.... Že na VHS imam posnetke podobnih koncertov Tomatita in Camarona, a prav tega še nisem zasledil. To je zagotovo moja najljubša buleria. Tomate ima tak neverjeten "drive" igranja. Ritem je tako močno izražen, da je venomer prisoten kot topot konjskih kopit ali zvok vlaka. Tudi med kratkimi pavzami in sinkopiranim igranjem je ritem še vedno prisoten... kot bitje srca... Igra izjemno agresivno, cigansko, čisto v njegovem slogu. Večina falset je zaigranih s palcem z izjemno silo. Vse to pa je seveda le preproga, po kateri se sprehodi Camaron, robato in hreščavo... ples dveh ciganskih duš. Osrednji del pesmi deluje kot katarza - melodija preide v mol in kar čutiti je višek energije in napetost, ki je skrita pod površjem navidezno umirjene melodije. Vse do naslednjega izbruha, še mogočnejšega od začetka.

Falsete med petjem so izjemno kratke, povezuje jih le ritem. Nekatere izmed njih je Tomate igral še pred nastankom tega videa... večino odigra na koncertih še danes! Prava flamenko abeceda! Da je stvar še boljša, je večina teh falset zbranih tudi v seriji Encuentro (La guitarra flamenca de Tomatito), kjer jih Tomatio zelo nazorno odigra in to celo pri znižanem tempu... Neverjetno učno gradivo! Nekaj teh kratkih kompozicij igram tudi sam, a glede na prikazano cigansko interpetacijo v videu bi bilo to bolje zamolčati.

Eto, pa še en novejši video. Tudi tukaj uparabi kopico starih idej... Zelo zanimiv je zaključek - ideja, zaključiti bulerio v molu, je stara, mogoče celo tradicionalna. Jaz sem jo prvič zasledil pri Pacu, ki je to uporabil na skoraj vseh starejših ploščah - prehod A7, Dmol, G7 (primer takšnega zaključka)..... Tomatito tukaj prav nič sramežljivo uporabi njegovo osnovno idejo... enak prehod akordov, celo izpeljava melodije je enaka, a jo zaključi nekoliko bolj moderno. Izjemno!

Sve su ostalo nijanse...

2007-04-29T21:47:00.000+01:00

Od jeseni pa do včeraj nisem delal ničesar, kar vsaj malo spominja na šport (še tega se ne spomnim, da bi odigral partijo šaha ali kaj podobnega). Vse te mesece sem presedel pred kompom... če pa sem že imel čas zase, sem igral kitaro... skratka sedel in se ne gibal. No... še zdaleč nisem nek fanatik, ampak nekaj malega gibanja in neka osnovna kondicija sta pač vedno dobrodošla. Saj ne da bi zdaj bil povsem prost, a ob tem lepem vremenu je pač zmanjkalo izgovorov...

Nikdar nisem maral teka, a z IPodom je tek zame dobil povsem drugo dimenzijo. Brez dobre glasbe ne bi nikdar tekel. Tek postane nekaj podobnega plesu, a mora biti muzika skrbno izbrana. Ko sem lani probal prvič, sem se seveda takoj oborožil z gomilo hitrega flamenka. Napaka! Saj, glede na tempo flamenko povsem ustreza, a nič več kot to... Takoj zatem sem probal s popolnim nasprotjem, neko hudo elektronsko glasbo, ki sem jo dobil na netu in je kar dišala po fitnes dvoranah... Ne, tudi to ne deluje... vsaj zame ne. Idealna bi bila muzika, ki ob poslušanju med tekom ne izzove hudega notranjega monologa in glasbene analize, a je na drugi strani dovolj bogata, da navdušuje in daje energijo. Stvar vsakega posameznika torej... Če je izbor pravilen, te glasba kar ponese in tek postane pravi užitek.... Najraje tečem ponoči in to po mestu in cestah. Speče mesto ima neko urbano energijo, kar je natanko to, kar iščem... Pred spanjem ne potrebujem miru, teme in zvokov iz narave... bolj me pomirja glasna glasba, neonska razsvetljava in nepoznana življenja za razsvetljenimi okni. Tema tako nima niti najmanjših možnosti in je premagana še pred jutrom... Tudi vrstni red pesmi je pomemben - začetek mora biti energičen, nekaj da premagaš tremo. Osrednji del teka mora spremljati dovolj hitra glasba, ki narekuje tempo... No, verjetno je tudi proti koncu fino, da bi človek poslušal nekaj dovolj bučnega, da bi iztisnil še zadnje atome moči in bil tako z dneva v dan hitrejši... Sam se na koncu raje prepustim izčrpanosti, kar je lahko z dobro glasbeno spremljavo pravi mazohistični užitek ;-)

No, mimogrede - na prvi letošnji tek sem se odpravil prav s cmokom v grlu... pripravljen na slabost, krče ali kaj podobnega... Na koncu sem ugotovil nekaj, kar sem itak že vedel... Vedno in pri vsem se vse skriva v detajlih. Če vadim kitaro ali pa ne - skoraj vedno lahko odigram enake skladbe, le zvok in sigurnost se razlikujeta. Z meseci vaje pridobiš bore malo... a le to malo šteje! Tudi pri teku je bilo enako - brez težav sem pretekel celotno pot, ki sem si jo zadal... Sedaj bi moral teči vsak dan, celo poletje, da bi to pot premagal nekaj minut prej. Bilo bi povsem brez smisla, če ne bi bila pot sama nagrada - kot sobotno žuranje na plesišču, razelektritev skrbi in bremen celotnega dne...

Eto... spodaj je nekaj pesmi, ki sem jih ravnokar naložil na player... Listo bom tu in tam še dopolnil... vesel pa bom tudi vsakega predloga...

1. Jimi Hendrix: Crosstown Traffic - Odličen začetek... kar pozabljam, kako dober je Jimi in koliko mi je pomenil v času gimnazije...
2. Gnarls Barkley: Crazy - Nekaj skoraj novega... a odličen groove... priporočam!
3. Depeche mode: The dead of night - kaj pa vem... tak mračen komad, ki pa se včasih kar zlije s podobo nočnega mesta
4. Led Zeppelin: Whole lotta love - prav devilish kitarski rifi so to;-)
5. Jimi Hendrix: Foxy Lady - mimo tega res ne moremo;-)
6. Gnarls Barkley: Smiley Faces - Lahko bi poslušal tudi samo njihov album...
7. Gorillaz: Dare - še malo elektronike
8. The Beatles: Walrus - Eto, to je to....na meji halucinacij :-)
9. Letu Štuke: Minimalizam - B. mi je pokazala ta band... Odlični so... sicer pa je to že za malo počasnejši tempo...
10. Clapton and Sting: It is probably me - res počasen tempo... a super feeling za nočni sprehod
11. Bob Dylan: Blood in my Eyes - No, to pa je že stadij, ko se začenjam smilit samemu sebi ;-)

hm, 11 komadov... Moralo bi biti vsaj 30 minut... Če zmanjka te liste, je tukaj še 2Gb prostora.... s to toliko glasbe bi lahko pritekel skoraj do morja...

Dokrajčit

2007-04-27T10:59:00.000+01:00

V zadnjem času enostavno nisem našel časa in volje, da bi pisal na blog. Kar nekaj odličnih glasbenih linkov sem med tem našel na netu in bi jih bilo lepo arhivirati tukaj... Zgodil se je dolgo pričakovani koncert Vicente Amiga v CD, nekaj zares iskrenih in posrečenih manjših klubskih nastopov itd... Jaz sem cel čas zakopan v delo in za kitaro imam premalo časa. Začenjam full pogrešati skupne vaje z Damirjem, Matjažem, Rokom, Mihaelo... predvsem pa pogrešam to, da bi imel dovolj prostega časa, da bi brez slabe vesti vadil doma. No, tudi takšnih in drugačnih službenih in študijskih obveznosti bo enkrat manj in se bom spet več posvečal flamenku...

Sicer pa je zadnji mesec minil predvsem v znamenju žurov... Tako je to - ko človek nima prav nič časa, da bi zares užival v hobijih, v easy pogovorih ob kavici na soncu... takrat enostavno poskušaš vse nadoknaditi v eni noči ;-) Začelo se je nekako s "črnimi jeziki"... potem je bilo treba nadoknaditi tudi vse mesece, ko Tinke ni bilo tukaj. Tega seveda ne moreš narediti na normalen način, si izpovedati nekaj novic in pokazat album fotografij. Začeti je potrebno z dobrim vinom ali celo prestižnim japonskim žganjem, sledi ples, hrana, v izjemnih primerih celo "lov žab" ali modna revija od B., no zadevo pa je nujno dokrajčit s kitarami in kakšno Đoletovo ali rusko pesmijo... No, absolutna zmagovalka tekmovanja "dokrajči me softly" je nedvomno "Ko te ima, taj te nema" ;-) Živeli!

Črni jeziki

2007-03-18T22:47:00.000+01:00

Petek se je začel prav super - v službi do petih... B. je že zgodaj popoldan odšla na smučanje za cel vikend. Zvečer sem gledal cel kup serij Seinfelda in užival v Guinnessu... Tudi začetek sobote - vse po planu. Zjutraj sem na brzino pospravil po fletu, uredil neke dokumente na kompu se opoldan odpravil v mesto in užival na soncu...popil dve zares izvrstni kavi v Tildosu v družbi Roka, Gregorja in Tanje. Kramljali smo malo o muziki, Gregor je razlagal o novih problemih z avtorskimi pravicami...Tanja me je povabila na kosilo in mimogrede skočila še na tržnico, nakupila cel kup zelenjave. Skratka, sobota po mojem okusu.

Kasneje, popoldan sem delal doma, pisal neke projekte, nekaj malega vadil in poslušal glasbo...skratka the best, vse pod kontrolo.

Zvečer je prišel Rok. Bila sva dogovorjena, da imava vaje. Naredila sva si tako na easy - odprla buteljko zares dobrega rdečega vina, jedla neke surove ribe in olive v česnovi omaki in vadila. Vse tako - na nivoju. Kasneje ob polnoči sva naredila plan, da skočiva še na en hiter drink. Zaideva v Kiblo in tam srečava Tinko. Super žur...nič strašnega se mi ni zdelo. Naročimo vino. Jaz se nekaj norčujem z Rockabilly glasbe in ugotavljam, kako malo akordov je v teh pesmih. Plešemo, pijemo, se smejimo... Potem gremo vsi lepo do Roka. Po poti nam Tinka uide domov...no, skoraj. Ugrabiva jo nekje na glavnem trgu. Pri Roku nadaljujemo z intelektualno debato, gledamo DVD-je, debatiramo o jazzu, hvalimo vino....Vse res na nivoju. Vmes imamo sicer trenutek slabosti - 2x polijemo vino, a rešimo celotno situacijo, ko pobašemo cel kup politih stvari in jih zmečemo v pralni stroj. Tinč dobi super retro pižamo in show must go on...

Zjutraj se odpravim peš skozi mesto, most, še ves v meglicah, je obetal čudovit dan. Po poti do doma se ustavim v pekarni, doma pripravim kavo, zaspim za kakšni dve uri... Nedelja ni bila preveč produktivna, a nimam prav nič slabe vesti...še vedno se mi zdi, da je blo včeraj vse na nivoju, debata o glasbi, prefinjena hrana in refošk.

Sedaj na Skypu srečam Tinko, ki pa šokira - Andrej, jaz mam totalno črn jezik! Malo smešno - skočim v kopalnico in pogledam še sam v ogledalo...Fuck! Po 12 urah imam jezik še vedno čisto črn, kot oni liki v filmu "V imenu rože" - umirajoči menihi! Ta predstava o kulturnem večeru, ki se je začel s poezijo, surovimi ribami, olivami in kitaro, se hitro razblini. Žival! Niti malo ni smešno. Prevara je bila skoraj popolna...Le tanin je pokvaril sicer popolno iluzijo. Mogoče bi veljalo vajo ponoviti naslednji vikend z buteljko belega....we'll see....

Neznana skladba

2007-03-11T19:12:00.000+01:00

V zadnjem času nimam časa ne za kitaro, pa tudi za blog in internet ne...Tako da žal samo takšen hiter post...

Pred več kot desetimi leti sem od nekoga dobil zveščič not, v katerem je bila tudi spodnja skladbica. Ne vem kako to, da sem si jo zapomnil, saj v bistvu ni nič posebnega. Menda eden izmed preprostejših primerov igranja tremola. Najverjetneje se uporablja v šolah, kot nekakšen trening, da se učenci pripravijo na kaj težjega, npr. na skladbo Recuerdos de la Alhambra Francisca Tarrega (video). Samo predvidevam, ker pač v glasbeno nisem hodil...

Kakorkoli...povsem sem pozabil, kako se skladba imenuje in kdo je avtor. Prej ko slej bom pozabil, kako se igra, in res bi bil hvaležen, če mi kdo lahko sporoči ime skladbe in avtorja... Thanks!

O sami skladbi - pravim, da je enostavna, ker se tremolo ves čas igra samo na najvišji struni (E), kar je neprimerno enostavneje, kot igranje na ostalih strunah...no vsaj meni. Verjetno sem z leti tudi nekoliko spremenil melodijo....kaj pa vem....Originala nisem slišal nikdar. Tremola tukaj ne igram na klasičen način - v klasiki se največ uporablja tremolo s tremi prsti - A,M,I. V flamenku je tremolo redek. Uporablja se le v počasnejših melodijah in da bi dobili bolj poln zvok se največkrat uporablja kombinacija prstov: I,A,M,I. Torej ena nota več kot pri klasični različici. Seveda pa obstajajo še težje variante - dvojni tremolo itd...By the way - kot najboljši primer res zapletenega dvojnega tremola se največkrat omenja album Manola Sanlucarja - Tauromagija.

The Man With the Blue Guitar

2007-03-08T16:17:00.000+01:00

“Things as they are
Are changed upon the blue guitar.”

Wallace Stevens

Tomatito por bulerias

2007-03-06T22:40:00.000+01:00

Ta video zame predstavlja vso bistvo flamenka in kitare. Tomatito je vsekakor eden izmed največjih flamenko kitaristov, povsem ob boku Paca De Lucie. Prav Paco je nakazal, da flamenko ni le konzervativna tradicionalna glasba, in je to izročilo zlil z jazzom, klasiko in etnom... Kasneje so nastali zvok poimenovali fusion, čeprav izraz nekoliko zavaja. Temelji flamenka so ostali nespremenjeni, dodane so le nove harmonije, novi instrumenti. Ohranjen je ritem, struktura itd. No, o teh zadevah pišejo ljudje cele knjige in razprave, zato čimbolj stran od tega na tem blogu :-)

Tomatito je zadevo razširil še v drugo dimenzijo - fraze in melodije je dodatno ritmično zapletel, dodal sinkope... kot, da se pri njegovem igranju vse najbolj pomembno zgodi med dvema dobama. Pri tem je noro natančen, a istočasno igra z neverjetno silo. Pravijo, da ima najbolj ciganski stil... bo kar držalo... zelo veliko igra s palcem in to tako energično, da se človeku kitara kar zasmili. O tem, kako agresivno igra, priča tudi videz kitare, ki resnično izgleda zelo zdelana.

Morda še ena opazka za prave kitarske frike - na nohtu palca ima črn premaz. V 80-tih letih še ni bilo akrila, ki ga danes nanašamo kitaristi na nohte. Uporabljal je nek industrijski katran s katerim je utrdil nohte. Škodljivo? Verjetno zelo, celo kancerogeno. Nikakor pa ni namenjeno uporabi v lepotni industriji ;-)

The Greek Interpreter

2007-03-01T23:23:00.000+01:00

"Art in the blood is liable to take the strangest forms."

Risanka in jazz

2007-02-28T23:22:00.000+01:00

Čisto slučajno sem na netu naletel na spodnji video. Duhovita risanka oz. animacija skladbe Johna Coltrana.

Ko tako omenim risanke, ki by the way niso moja največja ljubezen, se spomnim na to, koliko slabega okusa smo morali prebaviti kot otroci - začelo se je že v vrtcu, kasneje šolske predstave, obvezno domače branje, pa nenehno forsiranje "ljudske" glasbe, harmonike... vsaj na moji šoli je bilo tako...Nekatere od naštetih stvari so v bistvu smešne, butaste a smešne...Razumel sem jih letom primerno in se ob njih zabaval...Spet druge pa so katastrofa, prava travma...By the way - proslave ob približujočem 8. marcu so že eden izmed teh dogodkov, ki bi jih bilo fino pozabiti... pa še veliko je tega, pa bom raje prihranil za pravo terapijo ;-)

No, k sreči so v najbolj pomembnih letih odraščanja bile tukaj risanke in nekatere so res genialne! Predvsem obožujem glasbo teh risank! Risanke Toma in Jerrya so polne klasike in jazza! In to na povsem neprisiljen način! Se spomnite scene, kjer Tom z nogo igra kontra bas (link) ? Ali pa njegov klavirski nastop (link)? Sploh nismo vedeli kaj nas je zadelo, pa to kar tako usput... Teh primerov je ogromno, Pink Panter na primer... Mancinijeva legendarna tema (tukaj). Lik tega rožnatega panterja kar podzavestno povežem z jazzom. Pa saj je tudi sicer večkrat nastopil s saksofonom. In s cigaretom v ustniku seveda ;-) Tudi minimalistična Linea je polna jazza (link). Od naših stvaritev je zadnjič že Dagi izpostavil zares fantastičnega Mačka Murija. Tem starim mojstrom sem dolžen, da imam veselje do muzike, do življenja pravzaprav. Nimam pojma, kako je z otroki danes...ob vsej tej poplavi leve (pravzaprav desne) scene pa me je kar strah...

Spodnja risanka je prava mala šola muzike. Pojavljajoče note delujejo superhipnotično, glasba pa je tako ali tako z drugega sveta.

Some ideas

2007-02-25T00:27:00.000+01:00

Že nekaj časa se mučim s flamenko ritmom solea por bulerias. Tomatit o je na zadnjem albumu skladbo s tem ritmom posvetil Miles Davisu… Za znoret dobra skladba! Nekaj je na tem ritmu, ima tak jazzy karakter, čeprav je sicer čisti flamenko v najboljši obliki.

V mislih imam par idej, a jih bom moral še pravilno zložiti v celoto. Tole je res na brzino… spet posneto kar na Skype mikrofon, na klik, ritma (palmas ali pa bobnov) v končno verzijo nisem dodal. Tako, čisto brez šminke. Takšen posnetek me spravi kar v slabo voljo, nobena napaka ne ostane skrita… igranje se sliši do konca negotovo in čisto brez dinamke:-( Bom probal idejo še dodelat… se bolj potrudit pri igranju in mogoče enkrat kasneje dosnet še kak cajon in palmas… Za danes pa pač tako, kot je…

Žur 100 ur

2007-02-24T02:46:00.000+01:00

Toni Kitanovski & Cherkezi orchestra v Mariboru... Narodni dom...
Mega! Odličen uvod v vikend!

Otročje lahko

2007-02-20T12:54:00.000+01:00

Klasična kitara me ni nikdar preveč pritegnila in niti ne obžalujem, da nisem imel možnosti te formalne izobrazbe. Razlogov, zakaj mi klasika ni tako pri srcu, imam veliko. Pa je povsem brez smisla, da jih naštevam in bo vse skupaj zvenelo kot neko obrekovanje… Nasprotno - mnenja sem, da lahko klasika prav vsem ponudi kaj izjemnega. Vseeno pa mi ni dovolj blizu, da bi lahko na to temo v prihodnje kaj preveč pisal.

Na ta video sem naletel pred kakšnima dvema letoma. Mislim, da sem za očeta na netu iskal Paganinijev notni material, in sem na posnetek naletel povsem slučajno. O tej deklici nisem takrat našel skoraj nič… Menda ji je ime Jie Li in predvidevam, da je bila v času snemanja tega videa še zelo mlada. Po moje kvečjemu kakšnih 15 let. Gledati takšno tehniko pa je prav grozljivo… Za trenutek se vprašaš, kakšen smisel sploh ima tvoje mučenje instrumenta… Svojo kitaro bi najraje pospravil v kovček in pozabil na vse skupaj. Ona vse odigra otročje lahko. Pa seveda na tej skladbi ni prav nič enostavnega! Navdušuje me njena "azijska ravnodušnost", je pravo nasprotje vsem tistim inštrumentalistom, ki med igranjem tekmujejo v najbolj prepričljivem izrazu mučeniškega trpljenja. Njej pa lice vseskozi prekriva brezskrben nasmeh… Saj, na video sem z nasmehom reagiral tudi sam… kaj mi pravzaprav drugega preostane… Ena sama komedija… pa vsem veliko smejanja želim ;-)

Še danes me zanima….

2007-02-18T02:57:00.000+01:00

B. me je danes navdušila z izbiro pustnega kostuma! Naenkrat se gripa sploh ne sliši tako zelo slabo...

Blues za Mihaelo…

2007-02-18T01:01:00.000+01:00

Eto Mihi, posneto na Skype mikrofon….Ko najdeva več časa in nama bo zdravje bolje služilo, bova to naredila malo drugače, boljše…obljubim.

Maestro Vicente

2007-02-16T14:48:00.000+01:00

Njegov koncert sem si ogledal že trikrat. Prvič pri Branetu Rončelu in prav ta nastop se mi je prav posebej vtisnil v spomin. Pravi poet na kitari je… najbolj liričen izmed velikih. Kasneje smo s prijatelji še dvakrat obiskali čudovit teater v Udinah, kjer je Vicente nastopil že z novejšim materialom (Ciudad de las ideas). Zvok skupine je precej drugačen, bolj pop… žal. Vseeno pa nepozaben koncert…

Prav zato me toliko bolj veseli, da bo v kratkem Vicente ponovno gostoval v Sloveniji, in sicer 14. aprila v Cankarjevem domu (informacije in nabava vstopnic)! Predstavljal bo svoj zadnji album Un momento en el sonido.

Pa še skladba, ki ga predstavlja v najboljši luči. Kompozicija, sestavljena s tisočih kratkih not, ki se povezujejo v magično melodijo, tako pozitivno in enostavno, da bi si jo človek lahko prepeval. V drobovju skladbe pa še inteligentno poigravanje z ritmom in obliko zapateada (flamenko oblike, v kateri je pesem napisana), kar je, tako mimogrede, v času izdaje albuma povzročilo plaz razprav in ugovarjanj.

Vivencias imaginadas (Zapateado):

Nighty night...

2007-02-14T13:56:00.000+01:00

Da se še navežem na prejšnji post…Moj brat Gregor je naredil eno kratko pesmico za ta študentski projekt. Nima nič skupnega s flamenkom. Povsem drugačni instrumenti – klavir in trobenta. Obe glasbili dopuščata dooooolge tone, kar včasih pogrešam pri flamenko kitari… Gregor je to super izrabil…uporabil je sto krat manj tonov in desetkrat manj akordov, kot jaz ;-) Deluje kot uspavanka. Čeprav se dan komajda prav začenja, želim vsem prijetne sanje!

Prvi posnetek – alegria

2007-02-12T19:42:00.000+01:00

Zakaj sploh bloganje in objava home made skladbic? Ker se mi velikokrat dozdeva, da je Internet edino pravo velemesto, po katerem pohajkujem. Ker lahko na prste ene roke preštejem prijatelje, ki se res kdaj pojavijo pred mojim stanovanjem in potem skupaj zabluzimo o muziki… Po drugi strani pa se vsak dan srečujem s frendi na Skypu. Ti so raztreseni po celem svetu… Tako se ob jutranji kavi ali pa ob pivu sredi noči pogovarjamo o netu in seveda o muziki, kitari. Nerodna je edino izmenjava datotek, ker vsi pač nismo povsem predani internet guruji. Polni poštni predali, požarni zidovi itd… Upam, da bo blog rešil nekaj teh zadreg… Seveda, pa obstaja tudi skromna želja, da bo katera izmed idej všeč še komu.

Torej, posnetek moje stare skladbe (menda kakšnih 5 let)… Moj prvi poskus napisati melodijo v obliki, ki jo narekuje alegrias. Ko sedaj to poslušam, vem da skladba stilno ni povsem ustrezna... Posnela sva jo skupaj z Damirjem, ki je odigral cajon, in sicer sva to posnela v skoraj pravem studiu (edinkrat, da sem imel to možnost) v namene nekega študentskega filma, ki je bil seveda popoln neuspeh… Sedaj si želim, da bi odigrala in aranžirala povsem drugače... ostaja, pa lep spomin na tiste čase, skupne vaje in žuranje po Ljubljani....

Dodajanje videa

2007-02-12T19:10:00.000+01:00

Samo tako…. za vajo....

Povsem razumljivo, da sem za začetek izbral Camarona ;-) V obeh posnetkih ga na kitari spremlja Tomatito. Mislim, da je prvi posnetek (por tangos) del nastopa v Parizu, s katerega obstaja tudi legendarni CD. Drugi (bulerias) je verjetno nekoliko starejši….vsekakor fantastično…bolje od tega enostavno ne gre….

Oba servisa (Google Video in Youtube) ponujata enostaven način vključitve posnetkov na poljubno internetno stran…Vse kar je potrebno storiti, je na svojo stran dodati kratko kodo z ustreznim URL naslovom posnetka. Oba omenjena servisa to kodo v celoti (vključujoč ustrezen URL posnetka) ponudita kar ob vsakem videu… Odlično!

Camaron por tangos:

Camaron por bulerias...

Prvi post…

2007-02-12T19:00:00.000+01:00

Počasi spoznavam tisto malo tehničnega znanja, potrebnega za bloganje… Nekaj html osnov, dodajanje embed mp3 playerja, nekaj kode, ki jo potrebuje Google Analytics, slik in videa z Google ali YouTube…Nic posebnega, Blogger že tako ali tako s predlogami poskrbi skoraj za vse…So, pa te predloge lahko tudi moteče….s preklapljanjem med Compose in Html načinom nadvse rad izgine kakšen tag…No, kakorkoli…ne mislim se pretirano ukvarjati z obliko, tako da bo moralo teh nekaj ponujenih Blogger receptov zadostovati…

Mimogrede – všeč mi je ideja, da se za vsemi storitvami skriva Google. Za shranjevanje datotek sem tako uporabil kar prostor na Google Page Creator-ju. Ponuja 100 MB in je na prvi pogled dovolj hiter, da omogoča tudi predvajanje glasbenih datotek… Če mi lahko kdo zaupa kakšno boljšo rešitev, bom z veseljem prisluhnil.